ozivalih@rtvslo.si.

Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, v bistvu pa za utrjevanje notranje moči.

V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija. Razvejane podzemne strukture nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so ob vse pogostejših preletih bombnikov v mestih začeli graditi zaklonišča za civilno prebivalstvo.

Po drugi svetovni vojni so v podzemlju kočevskih gozdov zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami Nič nas ne sme presenetiti so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah.

Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani.

Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Z utrdbami, zidovi in rovi ter potovanjem skozi zaklonišča in nenavadne podzemne prostore pripoveduje zgoščeno zgodovino Slovenije.

Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtorica glasbe Nina Farič.

Končno nam Smaal Tokk v razširjeni postavi preverjenih glasbenikov iz zasedbe Nula Kelvina predstavlja prvenec Unotisto. Da mu jezik in možgančki delajo kot naviti in ima srce na pravem mestu, nas je prepričal tako v aritmičnem studiu kot v simpatičnem in izčrpnem pogovoru na terenu.

A da ne boste upali v prazno, vam kar zdaj priznamo – še zdaleč ne boste izvedeli vsega, zato iščite sami; Smaal Tokk je ena od plasti samosvojega kreativca, režiserja, scenarista, dramaturga, filmarja, videasta … predvsem pa občutljivega opazovalca družbe in časa ter angažiranega avtorja.

Zasedba: Smaal Tokk (glas), Gašper Kržmanc (kitara), Marko Boh (klaviature), Klemen Kotar (bas kitara), Enos Kugler (bobni), Ana Šimenc (saksofon, spremljevalni vokal) in Blažka Oberstar (flavta, spremljevalni vokal).

Prvenstvo bo na znamenitem kompleksu Foro Italico, ki je gostil že olimpijske igre 1960. Leta 2009 je na tem bazenu padlo kar 43 svetovnih rekordov, v obdobju hitrih visokotehnoloških kopalk.

V kvalifikacijah na 200 m hrbtno bo plaval Anže Ferš Eržen, ki ga na tem prvenstvu sicer čakajo štiri discipline. V popoldanskem finalu se bodo ženske na 100 m kravl pomerile v boju za medalje. Upajmo, da tudi Janja Šegel. Zanimiv bo finale na 50 m delfin.

TAIWAN VS CHINA: A FRAGILE DEMOCRACY / TAIWAN LABORATOIRE DÉMOCRATIQUE / Francija / 2020 / Režija: Alain Lewkowicz.

Madeline Elizabeth Sloane se bori za uvedbo nadzora nad uporabo orožja v Združenih državah Amerike. V nevarnem svetu močnih političnih posrednikov je Elizabeth najbolj iskana lobistka. Znana je po svoji zvitosti in uspehu, za katerega je naredila vse, kar je bilo potrebno. Toda ko se sooči z najmočnejšo konkurenco doslej, spozna, da je cena za zmago lahko tudi previsoka.

Triler Miss Sloane režiserja Johna Maddena je leta 2017 prejel nominacijo za zlati globus v kategoriji Najboljša igralka.

Originalni naslov: MISS SLOANE

Leto produkcije: 2016

Država: koprodukcija

Žanr: triler

Režija: John Madden

Scenarij: Jonathan Perera

Igrajo: Jessica Chastain, Mark Strong, Gugu Mbatha-Raw, John Lithgow.

Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.