Slovensko Porabje je tipičen primer, kjer je vidno, da lahko državna meja (železna zavesa) pusti na ljudeh neizbrisen pečat. Porabski Slovenci so bili desetletja ločeni od svoje matične domovine in so živeli brez kakršnih koli stikov z domovino matičnega naroda. Etnično skupino (porabski Slovenci) sestavljajo ljudje, ki si delijo enake kulturne značilnosti, želimo si, da bo tudi ta etnična skupina še naprej sposobna in zmožna ohranjati svojo etnološko dediščino, ponos in identiteto, da bosta slovenski jezik in kultura porabskih Slovencev njihova prednost in ne problem. Slednje lahko dosežemo s tesnejšo povezanostjo porabskih Slovencev z matičnim nacionalnim korpusom. Zagotoviti je potrebno večjo možnost delovanja manjšine v javnosti predvsem preko televizijskega medija ter skušati v pozitivnem duhu do jezika manjšine razvijati taka stališča, ki bodo pospeševala znanje in uporabo narečja, ki mu grozi izumrtje.

Za porabske Slovence je pomembno, da postanejo bolj prepoznani na Madžarskem in v Sloveniji, zato si je potrebno prizadevati za takšen razvoj medijev, ki bo manjšince predstavil v pozitivni luči ter jim omogočil razvoj in napredek gospodarstva v Porabju, saj je to osnovni pogoj za obstoj ene maloštevilne narodnostne skupine.

Utrip Ormoža – informativno-magazinska oddaja KTV Ormož - v nedeljo ob 14.30 na sporedu Televizije Maribor.

ozivalih@rtvslo.si.

navrtu@rtvslo.si.

Oddaja je premierno predvajana enkrat tedensko in gledalcem ponudi pregledne informacije s področja politike, kulture, gospodarske in okoljske infrastrukture, umetnosti, zabave ter športa preteklega tedna.

Namen oddaje je gledalcem predstaviti dogajanje, naložbe, novosti in razvoj Ptuja kot najstarejšega mesta v Sloveniji.

Najprej je bila Martina sama. V svojem svetu nekje sredi oblakov je zjutraj prilezla iz pisanega lonca in zvečer vanj odšla spat. Vmes pa je počela marsikaj zanimivega. Lepega dne pa v njen svet vstopi ... ptičje strašilo! Strašilo je sprva precej nerodno, počasi pa postane odličen tovariš pri Martininih domislicah.

Ta se zelo veseli: končno ima nekoga, ki mu lahko reče lepo besedo, ki ga lahko nauči kaj novega in mu včasih tudi ponagaja. Tako sta Martina in strašilo z vsakim dnem bolj nerazdružljiva prijatelja, ki skupaj odkrivata svet okoli sebe in se zabavata.

Slap Skalca na Pohorju je geomorfološki, hidrološki in botanični naravni spomenik že od leta 1992, ko so ga z odlokom tudi zaščitili. V poletnih mesecih si ga ogleda veliko pohodnikov, v zimskem obdobju je primeren za ogled tistim bolj spretnim.

Spoznali boste nastanek slapa in ga videli v kakšni kondiciji je danes.

Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim.

Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji.

Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov.

In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.