Prvenstvo bo na znamenitem kompleksu Foro Italico, ki je gostil že olimpijske igre 1960. Leta 2009 je na tem bazenu padlo kar 43 svetovnih rekordov, v obdobju hitrih visokotehnoloških kopalk.
Slovenija je doslej osvojila 27 medalj, od tega eno v štafeti. Zadnjo je osvojil Peter John Stevens leta 2018.
Prva bo v bazen skočila Janja Šegel na 100 m kravl. Letos je v odlični formi. Neža Klančar zaradi covida ne bo tekmovala. Tako je Slovenija morala odpovedati tudi oba ženska štafetna nastopa, prvi, 4 x 200 m kravl, je sicer na sporedu že uvodni dan prvenstva. Na 400 m mešano se bo preizkusil Anže Ferš Eržen.
Zanimiva bo tudi disciplina 100 m prsno, vendar tokrat brez Petra Johna Stevensa, ki se je odločil le za 50-metrsko razdaljo.
Za temi prvimi oddajami o veliki vojni so sledile različne mozaične dokumentarne oddaje, filmi in serije. Največ jih je bilo posnetih v produkciji TV Slovenija in zunanjih producentov po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko se je zelo povečalo zanimanje za to tematiko, ki je bila dolga desetletja v senci 2. svetovne vojne, še bolj pa ob stoletnicah začetka in konca te velike evropske morije.
V oddaji vam razgrinjamo naše ugotovitve.
Sodobna hiša v idiličnem podeželjskem okolju najprej preseneti z dejstvom, da v dolžino meri kar 30 metrov. Ima pa med drugim tudi to posebnost, da se upira sodobni težnji po vse večji individualizaciji. V njej smo namreč našli prekrasen primer sobivanja dveh družinskih generacij. In kar je najbolje, vsi člani se med seboj odlično razumejo, kar se odraža tudi v odlični energiji, ki obiskovalca v hipu objame.
Poslovimo se z nepozabnimi prizori posestva nad Kamnikom z avtentično srednjeveško trdnjavo, staro več kot 6 stoletij, Da lahko še naprej pripoveduje svojo čarobno zgodbo, so zaslužni njeni lastniki, petčlanska družina, ki skrbi, da rustikalna pravljica še naprej traja. Del te pravljice prinesemo v domove gledalcev.
ozivalih@rtvslo.si.
Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, v bistvu pa za utrjevanje notranje moči.
V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija. Razvejane podzemne strukture nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so ob vse pogostejših preletih bombnikov v mestih začeli graditi zaklonišča za civilno prebivalstvo.
Po drugi svetovni vojni so v podzemlju kočevskih gozdov zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami Nič nas ne sme presenetiti so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah.
Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani.
Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Z utrdbami, zidovi in rovi ter potovanjem skozi zaklonišča in nenavadne podzemne prostore pripoveduje zgoščeno zgodovino Slovenije.
Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtorica glasbe Nina Farič.
Končno nam Smaal Tokk v razširjeni postavi preverjenih glasbenikov iz zasedbe Nula Kelvina predstavlja prvenec Unotisto. Da mu jezik in možgančki delajo kot naviti in ima srce na pravem mestu, nas je prepričal tako v aritmičnem studiu kot v simpatičnem in izčrpnem pogovoru na terenu.
A da ne boste upali v prazno, vam kar zdaj priznamo – še zdaleč ne boste izvedeli vsega, zato iščite sami; Smaal Tokk je ena od plasti samosvojega kreativca, režiserja, scenarista, dramaturga, filmarja, videasta … predvsem pa občutljivega opazovalca družbe in časa ter angažiranega avtorja.
Zasedba: Smaal Tokk (glas), Gašper Kržmanc (kitara), Marko Boh (klaviature), Klemen Kotar (bas kitara), Enos Kugler (bobni), Ana Šimenc (saksofon, spremljevalni vokal) in Blažka Oberstar (flavta, spremljevalni vokal).
Prvenstvo bo na znamenitem kompleksu Foro Italico, ki je gostil že olimpijske igre 1960. Leta 2009 je na tem bazenu padlo kar 43 svetovnih rekordov, v obdobju hitrih visokotehnoloških kopalk.
V kvalifikacijah na 200 m hrbtno bo plaval Anže Ferš Eržen, ki ga na tem prvenstvu sicer čakajo štiri discipline. V popoldanskem finalu se bodo ženske na 100 m kravl pomerile v boju za medalje. Upajmo, da tudi Janja Šegel. Zanimiv bo finale na 50 m delfin.
TAIWAN VS CHINA: A FRAGILE DEMOCRACY / TAIWAN LABORATOIRE DÉMOCRATIQUE / Francija / 2020 / Režija: Alain Lewkowicz.
Madeline Elizabeth Sloane se bori za uvedbo nadzora nad uporabo orožja v Združenih državah Amerike. V nevarnem svetu močnih političnih posrednikov je Elizabeth najbolj iskana lobistka. Znana je po svoji zvitosti in uspehu, za katerega je naredila vse, kar je bilo potrebno. Toda ko se sooči z najmočnejšo konkurenco doslej, spozna, da je cena za zmago lahko tudi previsoka.
Triler Miss Sloane režiserja Johna Maddena je leta 2017 prejel nominacijo za zlati globus v kategoriji Najboljša igralka.
Originalni naslov: MISS SLOANE
Leto produkcije: 2016
Država: koprodukcija
Žanr: triler
Režija: John Madden
Scenarij: Jonathan Perera
Igrajo: Jessica Chastain, Mark Strong, Gugu Mbatha-Raw, John Lithgow.
Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
In ko pride v hotel nič hudega sluteči Ahmed, ženske v njem takoj prepoznajo bogatega arabskega princa in gredo nemudoma v akcijo. Hotelski moški pa, še posebej tisti, ki še pomnijo NNNP, dobro vedo, da gre za terorista in terorizem. Tako one kot oni iščejo dokaze za svoje sume in prepričanja.
Prvi je bil Fritz Friedriger, transilvanski Nemec, ki je v Maribor prišel v zadnjem desetletju 19. stoletja kot gradbenik, stavbenik in arhitekt, drugi pa češki Nemec Mac Czeike. Načrtovala sta slogovno dovršene stanovanjske vile in javne objekte, posvetila pa sta se tudi urejanju mesta. Friedrigerjeva najbolj znana objekta sta vila Transilvanija in Baroničina hiša, biser secesijskega oblikovanja, Czeikejevo pa je znamenito obokano mariborsko pokopališče iz rdeče opeke. V mestu ob Dravi se nikoli nista počutila doma, Friedriger je zagrenjen umrl v Avstriji, Czeike pa kot žrtev povojnega revanšizma. Fritz Friedriger in Max Czeike sta Mariboru zapustila neprecenljivo zapuščino več kot 100 objektov različnih arhitekturnih slogov, med katerimi so nekateri v zelo slabem stanju, spomin nanju pa je šibek, v glavnem zato, ker sta bila tujca. Namen filma je bil ne samo obuditi spomin na ta dva izjemna moža, ampak tudi na njuno arhitekturno dediščino, ki mestu še danes daje svetovljanski pečat, zato bi si zaslužila, da se jo ohrani prihodnjim rodovom.
Scenarij Živa Emeršič, režija Boris Jurjaševič.
V oddaji vam razgrinjamo naše ugotovitve.
Močna burja je spomladi 2018 odtrgala krilo nadangelu Mihaelu, ki stoji na vrhu piranskega zvonika. Potrebna je bila temeljita obnova 3,5 m visokega kipa narejenega iz bakrene pločevine. Ob spektakularnih posnetkih angela, ki s pomočjo slovenske vojske leti nad Piranom, se je porodila ideja o nastanku igrano-dokumentarnega filma. Ta zdaj popelje gledalca 250 let nazaj v zgodovino nastanka kipa in pokaže njegov pomen za mesto Piran. Nadangel Mihael namreč z obračanjem na vrhu zvonika napoveduje vreme in Piran varuje pred nevarnimi vetrovi.
Obnovljen kip Mihaela je bil sredi oktobra 2018 ob praznovanju občinskega praznika za nekaj dni razstavljen na Tartinijevem trgu in je vzbudil neverjetno zanimanje domačinov in drugih obiskovalcev. Ti so trumoma prihajali k njemu, ga s spoštovanjem občudovali, se ga dotikali in pred njim celo molili. Scenarij za kratki, 25-minutni dokumentarni film, je bil zaupan avstrijskemu pisatelju Folkeju Tegetthoffu, režija Ubaldu Trnkoczyju, glasba pa Sašu Fajonu. Film je nastal v produkciji Župnije Piran, producent filma pa je Zorko Bajc.
Prvenstvo bo na znamenitem kompleksu Foro Italico, ki je gostil že olimpijske igre 1960. Leta 2009 je na tem bazenu padlo kar 43 svetovnih rekordov, v obdobju hitrih visokotehnoloških kopalk.
Eden od udarnih dni bo sobota, ko se bosta najprej zjutraj v kvalifikacijah na 200 m kravl za polfinale borili Janja Šegel in Katja Fain, naši prvi imeni zadnjega časa. Popoldne pa ju čaka boj za nedeljski finale.
Dobili bomo tudi najhitrejšega Evropejca na 100 m kravl. Predvidena je bila slovenska ženska štafeta 4 x 100 m kravl, a po odpovedi Klančarjeve ni bilo ustrezne zamenjave.
ARA MALIKIAN, A LIFE AMONG THE STRINGS / Španija / 2019 / Režija: Nata Moreno.
Tokratna bera je ponudila raperski duo MURAT & JOSE, basista ROBERTa JUKIČa z nekdanjo Tabujevko Nino Vodopivec in operno pevko Gordano Hleb, primorskega region's own gangsta raperja SMAAL TOKKa, celjske rokerje BO!, pesniško-glasbeni dvojec NATRILETNO KOLOBARJENJE S PRAHO, alternativce NINA BULATOVIX, keltske folkpankerje HAPPY OL McWEASEL, metalske legende NOCTIFERIA, samosvoje in neulovljive SAME BABE, ženski rock duo ALL STRINGS DETACHED in temačne alter countryjaše MONOWI TWINS. Gostje večera so bili MI2 ter člani SIMBOLIČNEGA ORKESTRA, ki so akustičnim izvedbam nekaterih zasedb dodali simfonično dimenzijo.
Aritmična ekipa je že v tretje zabeležila letno izštekavanje v Kinu Šiška ter triurni akustični večer priredila v uro in pol dolgo televizijsko oddajo.
