Kriokonzervacija oziroma zamrzovanje ljudi po smrti ni več le znanstvena fantastika, neko berlinsko podjetje to metodo že izvaja. A kako realne so možnosti, da bodo telesa in možgane nekoč lahko dejansko tudi oživeli? Tudi etičnih pomislekov in vprašanj je ob tem nešteto.

Kdo je bila v resnici Jovanka Broz in zakaj še toliko let po smrti zbuja tako zanimanje, da se o njej pišejo knjige in snemajo nadaljevanke? Kako je od razkošnega življenja pristala v osami? Se je je Tito v zadnjih letih res tako bal, da se je pred njo zaklepal v kopalnico?

KUKAČKY / The Swap / Češka republika / 2021

scenarij: Jan Coufal

režija: Biser A. Arichtev

v glavnih vlogah: Viktor Sekanina, Marek Adamczyk, Marta Dancingerová, Jiří Štrébl, Veronika Freimanová, Luboš Veselý, Antonín Mašek, Petr Kostka, Libuše Švormová, Theo Schaefer, David Novotný, Marek Frňka, Sabina Remundová, Darija Pavlovičová, Denisa Barešová, Michal Isteník...... IMDb ocena: 7.5/10
.

Tema današnje oddaje je glasba. Otroci lahko spoznajo glasbo iz preteklosti in zabavno glasbo današnjega časa. Lahko se podajo na obisk v Glasbeno šolo Lendava in spoznajo jazzovski orkester.

22. januar je praznik sv. Vincencija, zimskega svetnika, ki ga imajo vinogradniki še posebej radi. V večini krajev na severu Hrvaške je navada, da ga slavijo z blagoslovom vinske trte. Tokrat pa so krstili škrlet, avtohtono sorto iz Moslavine.

V središču Budimpešte že sto let stoji majhna delavnica, v kateri izdelujejo krtače in čopiče. Obrt že 42 let vodi mojstrica, vnukinja izdelovalca krtač, ki je v prvi svetovni vojni oslepel in kljub temu odprl delavnico.

Goriški radič velja za eno najbolj cenjenih sort radiča na svetu. Rodil se je na mrzlih goriških tleh in osvojil nekatere najbolj priznane kuharske mojstre. Njegovo poreklo je starodavno, za njegov uspeh pa je zaslužna predvsem majhna skupina goriških kmetov.

Maša in Petra si bosta med tednom predajali kuharsko štafeto, ob petkih pa bosta v prenovljenem kuharskem studiu združili moči, druga drugo učili novih kuharskih trikov in skupaj opogumljali kuharske navdušence ter tiste, ki radi dobro jedo, da tudi sami postanejo kuharski šefi v svojih domačih kuhinjah.

Pri kuhanju se včasih prileže, če je kaj preprosto kot pasulj. In ko pasulj spregovori francosko, mu pravijo cassoulet. Zgodovina te jedi sega v 14. stoletje, ko so pastirji in kmetje v krajih južnega dela Francije želeli pripraviti nekaj hranljivega in okusnega za svoje družine. Prvotno je bila to preprosta jed iz belega fižola, svinjskega mesa in čebule, pripravljena v loncu. Sčasoma se je cassoulet razvil, s tem ko so mu dodali še druge sestavine, kot so klobase, perutnina in različne druge vrste mesa. Ta francoski pasulj je jed, ki nam bo dala še in še energije.

Michel nato prepriča Julio, naj se vrne h Knappu in iz njega izsili resnico. Ta ji pove, da je lagal zato, ker je hotel Tomasa obvarovati pred tem, da bi ga vnovič prizadela. Ko mu Julia pove, da ni nikoli prejela Tomasovega pisma, v katerem ji je napisal, da jo bo vsak zadnji dan v mesecu čakal na letališču, ji Knapp pove, da Tomas prihaja v Berlin. Julia pohiti na letališče, tam pa Tomasa zagleda v spremstvu Mariane.

ALL THOSE THINGS WE NEVER SAID / TOUTES CES CHOSES QU'ON NE S'EST PAS DITES / Francija / 2022

Scenarij: Marc Levy & Miguel Courtois

Režija: Miguel Courtois (El Lobo, GAL)

V glavnih vlogah: Alexandra Maria Lara, Jean Reno, Alex Brendemühl, Bastian Hagen, Cédric Ben Abdallah, Martina García.

Drugače je z njenimi bridkimi spomini, ki so ob številnih preizkušnjah še vedno živi.

Doma so živeli v revščini; pri osmih letih ji je umrla mama, pri petnajstih je začela služiti v župnišču kot »tamala dekla«. Pomivala je posodo, skrbela za vodo in pomagala glavni dekli pri vsem drugem. Župnišče je bilo takrat tudi kar veliko kmečko gospodarstvo, zato je imela veliko dela. Takrat je nehala hoditi v šolo. Začetek vojne najprej ni prinesel velikih sprememb. Ljudje okupatorja niso marali, a so živeli v miru. To pa se je spremenilo, ko so se pojavili prvi partizani in so začeli vaščane ustrahovati. Župnišče so temeljito izropali, pojasni Zofija.

Podrobno opiše, kako se je po ustanovitvi vaške straže julija 1942 zgodil partizanski napad, ki pa so ga stražarji odbili brez žrtev. Partizani so se potem maščevali okoliškim prebivalcem, ki pa z vaško stražo niso imeli povezave. Ubijali so starše, družinske očete, v enem primeru pa je v požgani hiši umrla tudi dveletna deklica. Na prebivalce je legel strah in splošna negotovost. Zofija omenja tudi veliko romsko družino, ki so jo partizani pobili leta 1942 v bližini Žažarja. Zofija se spomni Čukovega Miha, hlapca pri eni od bližnjih hiš, z domačijskim imenom pr' Župan. Pripovedoval je, da so si partizani na njihovi kmetiji izposodili motike, ko so jih prinesli nazaj, pa so bili na motikah kri in lasje pobitih Romov.

Zofija omeni tudi zanimivo podrobnost o partijskem funkcionarju, poznejšem predsedniku slovenske socialistične vlade, Stanetu Kavčiču, ki je imel v Šentjoštu sorodnike in jih je poskušal zaščititi. Po vojni je te kraje prizadel zločin povojnih pomorov, hkrati pa so se v okolici pojavili bivši domobranci – skrivači. Zofija Skvarča se spomni, kako so jih po izdaji presenetili na kmetiji v Suhem dolu. Tudi njo so takrat več ur zasliševali oznovci. Pričevalkin oče, domobranec, je vojno preživel in je moral prisilno delati v Kočevju.

Zofija je bila mobilizirana v delovno brigado. Tam je hudo zbolela za tifusom, kar jo je trajno zaznamovalo, saj ni mogla imeti svojih otrok. Z možem sta posvojila dva fanta, a sta oba končala tragično. Ima pa vnukinje in snaho, ki jo pridejo obiskat.

Živi sama, čeprav je precej onemogla in slabovidna, v edino uteho so ji ptički in številne mačke, pa dobri sosedi, ki ji pomagajo. Gre za posebno občutljivo pričevanje stare gospe, ki jo je zaznamovalo težko življenje. Lepšala si ga je tudi z glasbo; dolga leta je igrala v cerkvi in vodila cerkveni pevski zbor.