Mozaični izbor najboljših svetovalnih, zabavnih in informativnih vsebin iz oddaje Dobro jutro.

Boljše od Dobrega jutra je - Najboljše jutro!

Vsak teden premišljeno izberemo najbolj atraktivne in odmevne rubrike iz dnevne oddaje Dobro jutro. Sobotno jutro je Najboljše jutro!

Na ugledni kmetiji pri Košutovih so se med vojno pojavili prvi partizani, pogoste pa so bile tudi nemške patrulje. Čeprav so domačini podpirali upor proti okupatorju, so partizani v revolucionarni maniri ubili nekaj sosedov, kar je med ljudi vneslo razdor, strah in nezaupanje. Ubit je bil sosed Franc Batič, in sicer le zaradi tega, ker je bil poročen z Avstrijko, pa visoko noseča soseda Tončka, ki je, vračajoč se iz Gorice, sprejela prevoz na nemškem tovornjaku. Jožef pove, kdo je vodil okrutne umore. Grozljiv je bil tudi umor italijanskega mladeniča, ki so ga ubili četniki leta 1944. Jožef z velikim ogorčenjem opisuje primer vitovskih cerkvenih pevcev, ki so bili po večini mobilizirani v partizane in so padli ob nemškem napadu pod Javornikom na Črnovrški planoti decembra leta 1944. Pričevalec Košuta, ki je v tem napadu izgubil strica, je zbral veliko podatkov, ki potrjujejo domneve, da so bili partizani popolnoma nezaščiteni oz. da je prišlo celo do izdaje kontroverznega partizanskega poveljnika in povojnega partijskega funkcionarja Martina Greifa – Rudija. V tem napadu je skoraj brez boja padlo kar 42 partizanov. Čeprav je njegov oče sodeloval s partizani, je Jožef do delovanja komunističnega vodstva kritičen: -Partizani vasi v bližini, potem ko so bile napadene, niso branili. Ko so porabili municijo, so tekli na Čaven, v Trnovski gozd, in ljudi prepustili na milost in nemilost ... Potem so Nemci zbrali starčke ...-

Jožef Košuta je povedal tudi resnico o smrti diverzanta Mihajla, okoli česar je nastal mit. A ta ne drži, zatrjuje pričevalec. Mehdija Husejnzadeh – Mihajlo je bil sovjetski vojak, ki so ga zajeli Nemci. Pobegnil je iz ujetništva in se pridružil partizanski Gradnikovi brigadi. Mihajlo se je s pomočnikom skrival v Vitovljah. Domačini so ga opozorili, da prihaja nemška patrulja, se spominja Jožef: »Ta Mihajlo, ki je s svojim pomočnikom dan prej praznoval obletnico, je bil o tem obveščen. To je vedel tudi njegov pomočnik. Vendar sta bila v štali tako pijana od šnopsa, da nista mogla nikamor. Ni bilo nobenega izdajstva, kot so pisali. Nemci so bili organizirani. Še preden je vojak potolkel po vratih, so bili že drugi okoli hiše. Najprej so šli za hišo in potem tolkli po vratih. In takrat sta ona dva skočila z okna, zadaj, kjer so metali seno notar. Ampak sta bila pijana, nista mogla nikamor. In so ju s šmajserjem kar na tleh pokosili. Moj oče je šel ta dva ubita naslednji dan iskat z gnojnim košem. Na vrh je dal dva snopa koruznice, pripeljal je oba, Mihajla in pomočnika.« Po vojni je sledilo olajšanje, vendar le kratek čas: »Prve dni je bilo katastrofalno. Svoboda je bila le na papirju. Potem se je začelo maltretiranje kmečkega prebivalstva.« Jožef Košuta, tako kot številni Primorci, ki so doživeli padec fašizma in nastop komunizma, pove: -Mi smo hrepeneli po tem, da se na Primorskem znebimo fašizma. Zato smo sodelovali in pomagali partizanom. Glejte, mi smo imeli živino, vse … Smo bili premožni za tiste čase in smo dali živino za IX. korpus. Smo dali tudi meso in drugo pomoč, vse za partizane. Po vojni pa smo bili deležni maltretiranja in poniževanja. Zato sem zasovražil komunizem in še danes je tako.-.

*****.

R: Lapajne Alma... Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly.

Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila.

Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej.

Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.

*****.

R: Švigelj Tomaž... V okviru slavnostne otvoritve letošnjega Tedna ljubiteljske kulture, v katerem je bila letos izpostavljena zborovska glasba in njeni pozitivni učinki na posameznika in družbo, je v Žalcu potekal festival a capella skupin Sredi zvezd. Na njem se je v tekmovalnem delu z zanimivimi avtorskimi aranžmaji predstavilo sedem vokalnih skupin z različnih koncev Slovenije. Nastopili so Groove Enough, Lipa, Jazzva, Cantemus, Lipa, Male malice in vokalni band Kreativo. Slišati je bilo mogoče pop in country skladbe slovenskih in tujih korenin, manjkale niso niti skladbe rokovskega žanra. Dogodek je povezoval Jure Ivanušič.

Nastope pevcev je ocenjevala strokovna žirija, ki so jo sestavljali Irena Yebuah Tiran, Jaka Pucihar in Tobias Hug kot predsednik. Slednji je bil dolgoletni član a capella skupine The Swingle Singers, s svojim nastopom v Žalcu pa je prikazal razsežnosti uporabe človeškega glasu in možnosti eksperimentiranja z njim.

Zmago si je prislužil vokalni band Kreativo, drugo mesto je zasedla skupina Jazzva in tretje Groove Enough.

Podelili so tudi posebna priznanja za najboljšega solista (Jasna Žitnik, Jazzva), najboljšega vokalnega tolkalista (Vanja Dizdarević, vokalna skupina Cantemus), najboljši avtorski aranžma (Nataša Kocijančič za Nad mestom se dani), najboljši aranžma slovenske skladbe (Barbara Grahor za Moja mati kuha kafe) in za najboljši odrski nastop (Male malice).

R: Amir Muratović... Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija.

Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema.

Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva.

Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra.

Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela.

V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović.

Po slovenskih cestah se kar se da varno vozi dobrih sto tisoč voznikov. Njihovo vožnjo namreč nadzira računalniška igrica, ki vožnjo na koncu oceni. Kje pa ti vozniki množično delajo prekrške? So to cestni odseki, kjer obstaja neka cestna nelogičnost? Pogledali in pokomentirali smo tri takšne odseke.

Vozili smo renaulta rafale, ki s svojo obliko spominja na predvojno letalo, z rojakom Robertom Lešnikom, glavnim oblikovalcem pri Mercedesu, pa smo poklepetali o prihajajočih modelih s precej drugačnim oblikovalskim jezikom.

Videotrak je video-glasbeni časovni pas urbanega slovenskega 'mainstreama', ki sega od popa in rocka, rapa, r'n'b-ja ter elektronike in vse tja do metala in alternative.

Pridelava hrane po svetu je ogrožena zaradi podnebnih sprememb, zato potekajo številne raziskave novih sort in načinov gojenja. V oddaji pa tudi o raznovrstnih kulinaričnih dogodkih.

Podnebne spremembe silijo k iznajdljivosti: Američani so našli način za pridelavo kakava v umetnih razmerah, na Japonskem preizkušajo nove, na vročino prilagojene sorte riža, v Afriki je uspešen nov tip t. i. gobje trave, v Tuniziji pa iz morskih alg pridelujejo želatino in plastiko. Hrana je za del sveta težko dosegljiva dobrina, za mnoge pa tudi povod za druženje, raziskovanje novih kultur in zabavo.

Himalaya Calling; Prijatelja motorista zapustita svoje območje udobja in se iz domače Nemčije podata čez Romunijo in Turčijo, čez Kavkaz in Osrednjo Azijo do strehe sveta. Po skoraj šestih mesecih, 14 državah in 28 000 kilometrih prispeta vse do Goe v Indiji.

4. del:

Erik Peters in Alain Berger v zadnjem delu svojega popotovanja za sabo pustita prelaz Rohtang in se odpeljeta v Nepal. Namesto snežnih viharjev in višinske bolezni nanju prežijo povsem nove nevarnosti. Nikjer na svetu namreč ne živi toliko tigrov kot na mejnem območju med Indijo in Nepalom.

HIMALAYA CALLING / HIMALAYA CALLING – AUF DEM LANDWEG ZU DEN HÖCHSTEN PÄSSEN DER WELT / Nemčija / 2020 / Režija: Erik Peters.

Vegfer? / Journey; Medtem ko Vikingur uživa v meditaciji, se Darriju dobesedno blede od lakote. Bližnja gostilna je do kosila žal zaprta. Ko lastnika prepoznata Vikingurja, ju prijazno povabita na tople vaflje in kavo. Na poti do naslednjega cilja se jima v avtu pridružita simpatični študentki filma. Na obisku pri igralcu Throesturju Leu Vikingur izve neprijetno resnico.

VEGFER? / Journey / Islandija / 2021

scenarij: Vikingur?Kristjansson

režija: Baldvin Zophoniasson

v glavnih vlogah: Ólafur Darri Ólafsson, Víkingur Kristjánsson, ?órunn Arna Kristjánsdóttir, Pétur Ernir Svavarsson, Pálmi Gestsson, ?röstur Leó Gunnarsson, Elfar Logi Hannesson, ?orsteinn Gunnarsson, Helga Vala Helgadóttir, Nicolas Bro, Jonas Schmidt...... IMDb ocena: 7.5/10
.

R: Bastič Aljaž... Nuša Derenda, izjemna vokalistka in ena najbolj priljubljenih pevk zabavne glasbe pri nas, je ob 25. obletnici uspešnega ustvarjanja s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in gosti priredila gala koncert. V vseh letih je Nuša nanizala številne uspešnice, prejela ogromno nagrad, zmagovala na festivalih, njen nastop na Pesmi Evrovizije pa še vedno velja za enega najboljših in najbolj odmevnih. V Cankarjevem domu v Ljubljani se je aprila 2023 z velikim koncertom zahvalila vsem zvestim poslušalcem in oboževalcem, ki jo spremljajo in podpirajo že vseh 25 let.

Režiser: Aljaž Bastič.