Slovensko Porabje je tipičen primer, kjer je vidno, da lahko državna meja (železna zavesa) pusti na ljudeh neizbrisen pečat. Porabski Slovenci so bili desetletja ločeni od svoje matične domovine in so živeli brez kakršnih koli stikov z domovino matičnega naroda. Etnično skupino (porabski Slovenci) sestavljajo ljudje, ki si delijo enake kulturne značilnosti, želimo si, da bo tudi ta etnična skupina še naprej sposobna in zmožna ohranjati svojo etnološko dediščino, ponos in identiteto, da bosta slovenski jezik in kultura porabskih Slovencev njihova prednost in ne problem. Slednje lahko dosežemo s tesnejšo povezanostjo porabskih Slovencev z matičnim nacionalnim korpusom. Zagotoviti je potrebno večjo možnost delovanja manjšine v javnosti predvsem preko televizijskega medija ter skušati v pozitivnem duhu do jezika manjšine razvijati taka stališča, ki bodo pospeševala znanje in uporabo narečja, ki mu grozi izumrtje.

Za porabske Slovence je pomembno, da postanejo bolj prepoznani na Madžarskem in v Sloveniji, zato si je potrebno prizadevati za takšen razvoj medijev, ki bo manjšince predstavil v pozitivni luči ter jim omogočil razvoj in napredek gospodarstva v Porabju, saj je to osnovni pogoj za obstoj ene maloštevilne narodnostne skupine.

Oddaja je izjemno cenjena tako v strokovni kot laični javnosti, kar dokazuje tudi dejstvo, da je v časovnem pasu, ko je premierno predvajana, najbolj gledana redna oddaja na vseh slovenskih televizijah. Ogledate si jo lahko vsako nedeljo ob 12. uri na prvem programu TV Slovenija in na TV Maribor s slovenskim znakovnim jezikom.

Utrip Ormoža – informativno-magazinska oddaja KTV Ormož - v nedeljo ob 14.30 na sporedu Televizije Maribor.

ozivalih@rtvslo.si.

Botanik Alfonz Paulin (1853 –1942) velja za utemeljitelja slovenske botanike. Bil je strog učitelj, toda učencem je znal približati snovi, ki jih je predaval. Je avtor prvega izvirnega botaničnega učbenika v slovenskem jeziku, pod njegovim vodstvom je Botanični vrt v Ljubljani začel izdajati Index Seminum, seznam semen, ki so jih drugim evropskim vrtovom ponujali v izmenjavo. Publikacija izhaja še danes.

Njegovo najpomembnejše delo je herbarijska zbirka Flora exsiccata Carniolica. Pole posušenih rastlin še danes hranijo v skladišču Prirodoslovnega muzeja. V njih je popisal skoraj celotno kranjsko floro, endemične rastline, ki jih je nabiral tako v gorah kot na Barju, vrste, ki danes veljajo za izumrle, opisal je tudi veliko trobeliko, rastlino, s katero naj bi zastrupili Sokrata.

Paulin je svoje znanstveno delo na področjih floristike, rastlinske sistematike in fitogeografije gradil na kritični presoji dotedanjega botaničnega znanja, za katero je večkrat poudaril, da je polno vrzeli. Sam je prehodil velik del Kranjske in opravil številne terenske raziskave. Bil je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kot natančnega znanstvenika so ga cenili tudi v tujini.

Ob 170. obletnici Paulinovega rojstva je Botanični vrt lani v sodelovanju z drugimi ustanovami in društvi pripravil spominske dogodke. Del Paulinovega ustvarjanja in botaničnega dela smo zajeli tudi s kamero ter ga strnili v dokumentarni portret.

Predvsem zaradi izredno visokih temperatur, ki se poleti povzpnejo čez 50 stopinj Celzija. Tja sta se julija letos odpravila slovenska tekača Mirko B. Miklič in Marko Femc. Bila sta med stotimi povabljenimi tekači z vsega sveta.

Mirko B. Miklič se je tekme udeležil drugič, zaradi vročinskega udara je lani odstopil na polovici proge. Na razbeljeni cesti mu je letos pomagal spremljevalni tekač Luka Videtič. Marko Femc se je tekme udeležil prvič, v letu, ko praznuje abrahama.

Mirko B. Miklič in Marko Femc sta poleg Dušana Mravljeta doslej edina udeleženca iz Slovenije. Kako sta se spoprijela z 217 km dolgo traso od najnižje točke severne poloble (86 m pod morjem) do vrat na najvišjo ameriško goro Whitney (2548 m nad morjem) smo zabeležili v dokumentarnem potopisu Dolina smrti – Skupaj do konca.

V več kot 60-tih letih življenja »tam doli« je kot uspešen podjetnik in lastnik EMONE pomagal pri delu Slovenskega društva Sydney, pomoči pa ni praktično odrekel nikomur, ki ga je zanjo prosil. Poskrbel je za izdajo pomembnih knjig kot je bila monografija OD SANJ DO RESNIČNOSTI ob 20-letnici samostojne Slovenije za kar si je tudi sam prizadeval v letu 1991. Bil je delegat avstralske konference Svetovnega slovenskega kongresa ob proglasitvi samostojnosti v Ljubljani, pozneje je pomagal organizirati demonstracije v podporo nove RS in uspešno lobiral pri avstralski vladi, da na je Slovenijo priznala kot prva prekomorska država. Kot generalni častni konzul RS v Avstraliji je deloval kar 21 let, postal je ataše slovenske olimpijske reprezentance na OI 2000 v Sydneyu , vseskozi pa si je prizadeval za spravo med rojaki, čeprav ga je po drugi svetovni vojni doletelo marsikaj hudega. Skratka Alfred Brežnik je najboljši primer Slovenca z dušo in telesom v tujini.