Oddaja je nastala po ideji Nike Grabeljšek, doc. dr. Aleksandre Berberih Slane in Silve Volf, raziskovanje in besedilo je delo Mateja Korošca, direktor fotografije je Damijan Krajnc, za luč je odgovoren Aleksander Ros, za ton Tomaž Pečar, montažo Igor Purnat, za scenarij Matej Korošec, Bojana Rudl in Damijan Krajnc ter režijo Bojana Rudl.

Fabrika Maribor tako prinaša zgodbe nekdanjih največjih mariborskih industrijskih gigantov, kot so Tovarna avtomobilov Maribor – TAM, TVT Boris Kidrič, Mariborska tekstila tovarna – MTT, Mariborska livarna Maribor, Elektrokovina, Metalna, Marles, Zlatorog, Swaty in drugih, skozi oči tistih, ki so delali na »proizvodnih linijah«.

Industrija je namreč v Maribor prišla po spletu naključij, ko so železniško progo Dunaj–Trst namesto skozi Ptuj speljali skozi Maribor. V Mariboru je zagorela prva električna žarnica v tem delu Evrope, zaradi razcveta tekstilne industrije je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja poimenovan jugoslovanski Manchester, med drugo svetovno vojno pa je vse njegovo gospodarstvo zadovoljevalo potrebe vojske tretjega rajha. Po vojni je bil v Mariboru izdelan prvi jugoslovanski tovornjak, pa znameniti Titov Modri vlak. V njem se je zgodil prvi, še jugoslovanski stečaj in največji propad industrije v regiji.

Posebnost dokumentarne oddaje Fabrika Maribor je tudi avtorska glasba skupine StrojMachine. Člani skupine pa se tudi pojavljajo kot vezni element dokumentarne oddaje. Vabljeni k ogledu!

Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti

Režiserka: Petra Hauc.

Tony živi s 24-letnim sinom Kristjanom, s katerim sta velika prijatelja, predvsem zato, ker sta se Tony in Kristjanova mati pred 23 leti ločila. Tony je očetovsko vlogo izpolnjeval le ob koncih tedna in ko je bil prost. Kristjan je otrok ljubezni, toda Tony pred poroko ni imel priložnosti bolje spoznati njegove matere. Ko se je Kristjan rodil, je na Hrvaškem še vedno divjala vojna. To so bili težki časi. Tony je bil med redkimi fotoreporterji, ki so posneli nekaj izjemno odmevnih vojnih fotografij. Tony ni niti pomislil na to, da bi pustil fotografijo in se popolnoma posvetil družini.

Rusmira je mati samohranilka. Ima tri otroke, 14-letno Emino, 10-letnega Amina in 7-letnega Emirja. Oče je družino zapustil pred petimi leti in odtlej ne skrbi več za otroke. Toda Rusmira je prava borka in pripravljena je narediti vse, da bi njeni otroci živeli v sprejemljivih razmerah. Zdravstveno zavarovanje otrok je na vrhu njenega seznama, pa vendar jim to zaradi statusa začasnih humanitarnih prebežnikov na Hrvaškem ne pripada, čeprav so bili vsi trije rojeni na Hrvaškem. Toda hrvaška birokracija je neusmiljena in do težav »tujcev« ne pristopa »človekoljubno«. Rusmira na Hrvaškem gotovo ni tujka, saj v Zagrebu živi že 25 let. Skoraj 20 let je bila begunka, saj je med tistimi, ki so jih med vojno v nekdanji Jugoslaviji izgnali iz domovine in po 25 letih še vedno živijo v slabih razmerah.

Aurwa je sirski begunec, prosilec za azil, ki živi že leto in pol v azilnem centru v Zagrebu. Enkrat je bila njegova prošnja že zavrnjena. Zdaj je v pričakovanju rešitve svoje pritožbe in je glede na mnenje svojega odvetnika o zadevi zmerno optimističen. Njegova setra živi v Angliji, starejši brat v Avstraliji, oče pa je ostal sam v Damasku. Mati je že 16 let mrtva. Aurwa je skladatelj, učitelj arabskega petja in glasbeni inženir, ki je vseskozi okupiran z glasbenim delom in v tem zelo uživa.

http://www.rtvslo.si-tocka/.

(1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi

skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju.

Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom

dr. Aleksandrom Konjajevim.

Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji.

Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte,

kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov.

In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.