Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih.

To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire.

Vsi so se smejali istim stvarem.

Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji.

Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade.

Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje.

V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov.

Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno.

Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije.

Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.

Da je vse skupaj še bolj zanimivo, v svojo družbo vsak teden povabijo tudi posebnega gosta. Z njimi se boste lahko strinjali ali pa ne, vsaka ima pač svoje mnenje.

Čigava beseda bo Zadnja beseda?

Na Katarini nad Ljubljano srečamo Žigo in Barbaro. Mlad par, inženir agronomije, ki je svojo zgodbo začel z babičinimi kozami in restavratorka. Imata polno idej, med njimi že uresničujeta neposredno prodajo senenega mesa in ustvarjata učno kmetijo za otroke.

Dokumentarni portret predstavi bogato življenjsko pot in enkratno osebnost tega ustvarjalca. Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu, po drugi svetovni vojni, ko je bil star komaj šest let, sta se z očetom 1951 preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bil je eden od ustanoviteljev znamenitega Gledališča Pupilije Ferkeverk, prav tako soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na AGRFT je postal docent leta 1989 in predaval gledališko režijo, hkrati se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom. Za svoje dramsko in režijsko delo je prejel številne nagrade, med njimi Prešernovo nagrado (1990) in Rožančevo nagrado (2008), bil pa je tudi večkratni dobitnik Grumove in Borštnikove nagrade. Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu. Scenarista filma sta Barbara Brezavšček in Mitja Čander, režiser pa Slavko Hren.

Ko se je leta 1918 končala prva svetovna vojna, se je na Dunaju zaključevala zlata doba. 31. oktobra tega leta je, le nekaj mesecev po uspešni prvi razstavi, za posledicami španske gripe umrl komaj 28-letni Egon Schiele. Le malo pred njim je umrl tudi Gustav Klimt. Za seboj sta pustila velikanski ustvarjalni opus in se za vedno zapisala med najvidnejša umetnika slikarstva.

KLIMT & SCHIELE: EROS AND PSYCHE / Italija / 2018

scenarij: Arianna Marelli

režija: Michele Mally.

Režija: Alma Lapajne.