Oddaja Dobro jutro je oddaja gledalcev. S svojimi svetovalnimi, izobraževalnimi, razvedrilnimi in informativnimi vsebinami sledimo željam gledalcev vseh starostnih skupin. V večurnem živem in dinamičnem jutranjem programu, ki je na sporedu vsak delovni dan, se prepleta studijski del z aktualnimi vklopi v živo z različnih koncev Slovenije. Raziskujemo teme, ki se dotikajo vsakdanjega življenja ljudi, in ponujamo najrazličnejše vsebine: od zdravstvenih, pravnih in kuharskih nasvetov, svetovanj o medosebnih odnosih, receptov iz domače lekarne do predstavljanj osupljivih življenjskih usod, vrtičkarskih in prehranskih nasvetov in atraktivnih nagradnih iger.

Oddaja Dobro jutro uvaja sodobne televizijske formate s poudarkom na kakovostnih vsebinah; tako vsako leto v odmevni akciji TV-POROKA pred televizijskimi kamerami poročimo par, ki ga izberejo gledalci, hkrati pa s strokovnjaki razpravljamo o partnerskih in družinskih odnosih. V televizijski akciji Moje zdravo telo pa gledalce spodbujamo k bolj zdravemu življenjskemu slogu in spoznavamo trende pri ohranjanju mladostnosti in vitalnosti. Oddaja Dobro jutro je upoštevajoč delež televizijskih gledalcev med najbolje gledanimi oddajami nacionalne televizije. V letu 2014 so ustvarjalci oddaje prejeli eno najprestižnejžih slovenskih medijskih priznanj: strokovnega viktorja za najboljšo zabavno TV-oddajo.

Oddaja Dobro jutro se podaljšuje v Dober dan, s katerim v sodelovanju z RTV centrom Koper ob torkih in RTV centrom Maribor ob sredah v živi program vnašamo še več lokalnih vsebin, z gledalci razpravljamo o fenomenih sodobne družbe in pripravljamo številne atraktivne pogovore. Dober dan ima svetovalni predznak in je nadgradnja Dobrega jutra.

Z aprilom je prevzel službo novi policijski vikar Igor Jereb. Pri Svetem Jožefu v Ljubljani je bilo prvo vseslovensko srečanje moških. Na Teološki fakulteti v Ljubljani so razpravljali na kongresu zakonski in družinski terapevti, kako živeti v odnosih.. Mladi iz Kočevsko - Ribniške kotline so še zadnjič letos zaigrali Ribniški pasijon v Škofji Loki.

Producent: Touchstone Television, Witt/Thomas/Harris Productions

V glavnih vlogah: Bea Arthur, Betty White, Rue McClanahan, Estelle Getty

Rose bi se prelomila na pol za vse druge, nase pa pozablja. Lepega dne se ji to pozna na zdravju, saj jo pošteno zvije. Omedli, in ko se zdrami, misli, da je bila na onem svetu. Zato se odloči, da bo odslej zaživela na polno. Omisli si novo življenje, ki pa sostanovalkama ni prav nič povšeči. Bo konec prijateljstva zlatih deklet? Ali pa bo le-to močnejše in bo znova vzcvetelo?

Urednica in voditeljica je Mateja Valentinčič.

A Kanapé című műsor elsősorban a fiataloknak szól és az őket érintő témákkal foglalkozik. Benne magyar, külföldi és szlovén együttesekkel, énekesekkel készítünk riportokat, a Zenevilág című rovatban pedig zenés videoklipeket vetítünk. A Divatsarokban fiatal szlovén és magyar divattervezőket mutatunk be.

Monserrat kljub svojim 75 letom rada skače s padalom. Prav ta šport ji je namreč pomagal preboleti sinovo smrt.

Ousamane Mara

Ousamane Mara je bil nadarjen košarkar, vendar se je športni karieri odpovedal, ker je bil razočaran nad vodstvom hrvaške košarkarske zveze. Košarko še vedno pogreša. Zdaj skrbi za oglaševanje nočnega kluba. Nekoč so ga opiti gostje, ki so jih redarji pregnali iz lokala, počakali pred vrati in ga tako močno pretepli, da je bil v komi. Boji se, da ga bodo zaradi temne polti spet napadli. Ousamane je namreč tudi oče dveh otrok, ki ju ima z dvema ženskama. Razpet je med delo in preživljanje časa z otrokoma.

Manuel Laranja

Manuel je strasten navijač portugalskega nogometnega kluba Benfica. Zato se s svojim okrašenim kombijem vsak dan vozi po mestu. Nogomet je najlepše, kar se mu je v življenju zgodilo, z družino pa ni imel sreče.

Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov.

Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope.

V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.

(1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi

skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju.

Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom

dr. Aleksandrom Konjajevim.

Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji.

Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte,

kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov.

In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.