Oddaja Dobro jutro uvaja sodobne televizijske formate s poudarkom na kakovostnih vsebinah in je upoštevajoč delež televizijskih gledalcev med najbolje gledanimi oddajami nacionalne televizije. V letu 2014 so ustvarjalci oddaje prejeli eno najprestižnejših slovenskih medijskih priznanj: strokovnega viktorja za najboljšo zabavno TV-oddajo.

Laufarija je zelo star pustni običaj. Ime laufar ima korenine v nemški besedi laufen, nekateri laufarji namreč v tem času nenehno tekajo naokrog. Sloviti laufarji pa so našli svojo upodobitev tudi v klekljani umetnini – v znameniti idrijski čipki.

Vlado Poredoš je obraz in duša ene najbolj samosvojih slovenskih glasbenih zasedb – skupine Orleki. V tridesetih letih so s koncerti obredli ves svet in čeprav pojejo izključno v slovenskem jeziku, so jih vedno in povsod odprto sprejeli.

Odgovore na družbeno aktualna vprašanja pa išče tudi vizualna umetnica Maruša Štibelj. Za svoje slikarsko delo je bila nagrajena z nagrado na slovitem pariškem Salonu lepih umetnosti v muzeju Louvre.

Zlate ribice so po vsem svetu razširjene okrasne ribe. Vsi jih zlahka prepoznamo, le malokdo pa ve, da so zlate ribice zunaj svoje domovine v Aziji invazivne.

Oddajo zaključujemo s še enim znanim slovenskim običajem. 12. marca je gregorjevo – star praznik predkrščanskih korenin. Predstavlja prihod pomladi, saj svetli del dneva postane daljši od temnega. V Sloveniji ta dan velja tudi za praznik zaljubljencev – pravijo: ko se ptički ženijo. V Tržiču pa ohranjajo staro šego čevljarskih vajencev, ki so nekoč tako simbolično oznanili daljši dan in prenehanje dela pri umetni svetlobi.

Pater Karel Gržan je v knjigi V znamenju Oriona rekonstruiral kako so nekdanji prebivalci teh prostorov poznali konstelacijo zvezd. Povezanost zemlje in neba so upodobili tako, da so svoja gradišča oziroma svetišča postavili kot ogledalno preslikavo zimskega zvezdnega neba. Ozvezdje Orion je dominantna zvezdna konstelacija zimskega neba. Pas treh zvezd v zemeljski preslikavi označujejo trije med seboj povezani griči. Vprašanje je, ali se pod temi griči res skrivajo megalitske piramidalne gradnje. Če bi se domneva patra Gržana izkazala za pravilno, bi se tudi slovenski zgodovinski prostor vpisal na zemljevid skrivnostnega fenomena evropske in svetovne megalitske kulture. V filmu je govora tudi o prepovedani arheologiji, prazačetkih naše civilizacije, pojmovanju zgodovine in časa, vrednotah mitske zavesti in o simbolni vrednosti kamna za človeka skozi zgodovino.

V napeto bitko za 20.0000 evrov se bo tokrat podal Danilo Kovačič iz Kriške vasi. Magister ekonomije trenutno piše doktorat, sicer pa dela v bančništvu. V prostem času se rad ukvarja s športom, zadnje čase ga najbolj navdušuje nordijska hoja. Ponosen pa je tudi na svojo hiško, ki jo je tako rekoč zgradil sam. Njegova super pomoč bo njegov nečak, Aljaž Glaser, nekoč že tekmovalec v Jokerju.

František Čap je bil uspešen režiser pa zelo osamljen in nesrečen človek. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. V dokumentarnem filmu, ki ga je režiral Urban Arsenjuk, se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo. Čap je bil izjemen estet. Njegovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč tudi semantično in vsebinsko pomenljiva dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Bil je tudi prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe. Življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec. Ob skromni udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.

Mladi Domenico (Marcello Mastroianni) se med drugo svetovno vojno v Neaplju zagleda v lepotico Filumeno Marturano (Sophia Loren). Ob ponovnem snidenju čez nekaj let začneta strastno afero, ki traja dve desetletji. Njuna zveza je nenavadna. Uspešni Domenico vzdržuje Filumeno in njene otroke, a obema je jasno, da poroka ni mogoča, zato njuno partnerstvo nima uradnega pečata. Filumena ne dvomi, da jo ima Domenico rad in da se bo k njej vedno vračal. Nato ji pride na uho, da se namerava poročiti z drugo in izgubi tla pod nogami. Nenadoma jo prešine, da je zapravila leta življenja v naivni iluziji o enakopravnosti z Domenicom in da je bila v tej zvezi vselej prikrajšana. Zato terja pravico: Domenica (tudi očeta vsaj enega od njenih otrok) bo na tak ali drugačen način prisilila, da se bo poročil z njo in popravil življenjsko krivico. V zameno mu obljubi, da mu bo razkrila, kdo je njegov biološki otrok.

Nepozabna, komična, tragična, vročekrvna gledališka igra Filumena Marturano, podlaga za to filmsko adaptacijo, je eden od biserov italijanske dramatike in tudi feministične literature. Napisal jo je mojster neapeljske komedije, privrženec commedie dell'arte, igralec, scenarist in režiser Eduardo de Filippo.

Izvirni naslov: MATRIMONIO ALL'ITALIANA / Italijanski film, 1962 / Režija: Vittorio De Sica / Scenarij: Eduardo de Filippo / Igrajo: Sophia Loren, Marcello Mastroianni, Aldo Puglisi.